Rupnikova linija

Ste že slišali za mogočen sistem utrdb v zahodnem delu Slovenije, imenovan Rupnikova linija? Kaj je bila ta obrambna črta, zakaj so jo zgradili in od kod ime Rupnikova črta ali linija?

Vabim vas, da si jo skupaj ogledamo 21. septembra! Prijavi se TUKAJ.

Ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 je Avstro-Ogrska razpadla. Kraljevina Italija je razmere izkoristila in z vojsko zasedla zahodno slovensko ozemlje. To ozemlje so ji obljubili antantni zavezniki leta 1915, če se v vojno vključi na njihovi strani, kar je Italija naredila in s tem odprla soško fronto. Po koncu vojne so države zmagovalke na pariški mirovni konferenci zakoličile nove meje, podpisale so se mirovne pogodbe s poraženkami. Italija je na zahodnem slovenskem ozemlju dobila ne le Trst, Gorico, Istro in kasneje tudi Reko, temveč ves prostor do črte Peč – Triglav – Blegoš – Hotredrščica – Javorniki – Snežnik – Reka. To ozemlje ji je Kraljevina SHS (kasneje imenovana Jugoslavija) potrdila tudi s sporazumom v Rapallu (rapalska meja).
Ob meji je bilo večkrat napeto, tako fašistična Italija kot Jugoslavija sta se pripravljali na morebiten napad nasprotnika. Italija je že v dvajsetih letih mejo utrjevala s sistemom, ki so mu rekli Alpski zid, šele 1935 pa je tudi Jugoslavija začela utrjevati strateške točke malo bolj vzhodno od te rapalske meje. Za utrditev položajev v obrambno linijo je bil odgovoren tudi jugoslovanski general Slovenec Leon Rupnik (med drugo svetovno vojno je postal poveljnik slovenskih domobranskih čet, po vojni pa je bil obsojen na smrt), po katerem je obrambni sistem dobil ime.
Rupnikova linija je bila razdeljena na več sektorjev (na koncu šest), sestavljali so jo mnogi bunkerji in nekaj večjih podzemnih utrdb, ki so jih postavili na strateško izpostavljenih mestih, največkrat na vrhu hribov in gora (Blegoš, Porezen, Ratitovec, Goli vrh nad Poljansko dolino). Pri gradnji je sodelovalo več kot 60.000 ljudi, ki so ljudem v teh krajih prinašali tudi boljše možnosti za zaslužek in preživetje. Ob začetku druge svetovne vojne 1939 je gradnjo prevzela vojska, leta 1940 pa so se načrti spremenili, saj je Jugoslaviji zmanjkovalo denarja, osredotočiti so se morali tudi na druga mejna območja. Gradnjo nedokončanih utrdb so postopoma opustili, ob nemškem in italijanskem napadu na Jugoslavijo 1941 pa Rupnikove linije sploh niso vojaško uporabili.

Danes si lahko popotniki in turisti ogledujejo ostanke bunkerjev predvsem na območju od Ratitovca do Žirovskega in Golega vrha, na Golem vrhu pa si je mogoče ogledati ogromen podzemni vojaški kompleks, v katerem je odprta stalna razstava, v njem pa se odvijajo tudi razne prireditve.