Ko sem na začetku leta začel s projektom Zgodovinar.si, sem si želel zgodovino približati tudi odraslim – da bi jo doživeli, ne le brali o njej. Z velikim veseljem lahko rečem, da nam je danes to uspelo. Skupaj z ekipo navdušencev nad zgodovino smo se podali na Goli vrh, kjer smo raziskovali podzemno utrdbo Rupnikove linije.
Zgodovinski del naše ekskurzije se je začel z razlago o tem, kako je sploh prišlo do tega, da je utrdba, ki jo je v 30-ih letih prejšnjega stoletja Kraljevina Jugoslavija gradila kot obrambo proti Kraljevini Italiji, pravzaprav tako blizu Ljubljane. Pogovarjali smo se o Rapalski pogodbi, ki je bila podpisana leta 1920 in je določila novo mejo med Kraljevino SHS in Italijo, imenovano rapalska meja. Ta nova meja je odrezala tretjino slovenskega ozemlja od matične države, kar je pustilo močne posledice na našem narodnem telesu. Da bi zaščitila svoje ozemlje pred morebitnim italijanskim napadom, je Kraljevina Jugoslavija v 30-ih letih prejšnjega stoletja začela graditi Rupnikovo linijo, sistem utrdb, ki poteka vzdolž zahodne Slovenije. Ta obrambna linija je bila zasnovana kot trdnjava, ki bi branila naše ozemlje in bila pomembna ovira do Ljubljane.
Podzemna utrdba na Golem vrhu, ena izmed največjih in najbolje ohranjenih utrdb Rupnikove linije, je dokaj kratka. Na eni strani vstopiš, na drugem koncu pa se najprej vzpneš po stopnicah in se nato skozi lino zrineš na plano. Sestavljena iz dveh nadzemnih bunkerjev in podzemnih galerij, ki segajo 25 metrov pod površje. Glavna galerija, dolga 200 metrov, je bila prava poslastica za vse, ki cenimo tehnične dosežke preteklosti. Ob njej se razveja sistem manjših galerij in dvoran, ki so bile nekoč načrtovane kot vojašnice, bolnišnice, skladišča in celo strojnice.
Med ogledom smo si lahko ogledali stalno razstavo ostalin iz časa gradnje, ki nas je popeljala v čas, ko je kar 60.000 ljudi sodelovalo pri gradnji teh utrdb med letoma 1938 in 1941. Izgradnjo obrambnega sistema so želeli končati do leta 1947, a zaradi izbruha druge svetovne vojne Rupnikova linija nikoli ni bila dokončana.
Naš izlet na Rupnikovo linijo se je končal s toplo malico na dva kilometra oddaljeni kmetiji Pr' Bukovc. Še dobro, saj smo bili po končanem ogledu že pošteno lačni! Skuhali so nam obaro, spekli domač štrudelj in nam postregli s čajem. Čas ob kosilu je bil priložnost, da smo še malo poklepetali, spoznali pa smo tudi življenje na tej visoko ležeči kmetiji, ki se ukvarja predvsem s pridelavo mleka.
Ne samo, da smo se na ekskurziji naučili veliko novega o zgodovini našega prostora, ampak smo tudi občutili težo preteklih dogodkov, ki so oblikovali našo sedanjost. Goli vrh nam je ponudil nepozabno izkušnjo, ki je ne bomo kmalu pozabili.
Na vaš elektronski naslov vam bodo čez nekaj trenutkov poslana navodila za plačilo. V kolikor elektronske pošte ne boste prejeli, preverite Vsiljeno pošto (spam) ali pa mi pišite na simon@zgodovinar.si.
Kontakt: simon@zgodovinar.si
Youtube: simonpurger
Facebook: zgodovinar.si