Josipina Turnograjska: še ena ljubezenska zgodba iz slovenske zgodovine

Danes vam pišem o še eni (ne)srečni ljubezenski zgodbi iz slovenske zgodovine. Da ne boste mislili, da sem tako zelo romantično razpoložen, naj v svoj zagovor povem, da je ta druga zgodba povezana z mojim domačim krajem, Polhovim Gradcem. Kako, boste izvedeli proti koncu.

V Prešernovi dobi ni bilo samoumevno, da se izobraženci na Slovenskem med seboj sporazumevajo v slovenščini. Večina plemiške in meščanske inteligence pri nas je komunicirala v nemškem jeziku, saj so bili mnogi med njimi nemškega porekla. Nemščina je enostavno bila jezik višjih slojev. Nekateri slovenski izobraženci, med njimi Prešeren, pa so bili prepričani, da slovenščina ni nič manj primeren jezik tako za izražanje svojih najglobljih občutij kot za znanstvene razprave.

V tistem času, sredi 19. stoletja, je živela tudi Josipina Urbančič z gradu Turn pri Preddvoru. Čeprav ji je oče umrl, ko je imela 8 let, jo je njena mama Josipina vzgojila v izobraženo in narodno zavedno dekle. Pri tem je imel veliko vlogo tudi njen učitelj, kaplan Lovro Pintar. Josipina je že zelo zgodaj začela pisati leposlovje v slovenščini, učila se je različnih jezikov, od grščine do ruščine, igrala je na klavir in skladala različne melodije. Srečevala se je z različnimi slovenskimi domoljubi tistega časa, tudi s pesnikom Francetom Prešernom, ki ga je zelo spoštovala. Lahko bi rekli, da je bila v svojih najstniških letih ena najbolj izobraženih Slovenk tistega časa, čeprav so bile višje šole takrat ženskam še zaprte.

Žal pa dosti več od najstniških let ni doživela, ker je umrla malo pred dopolnjenim 21. letom.

Pri šestnajstih letih se je Josipina zaročila z Lovrom Tomanom, takrat študentom prava v Gradcu. Lovro Toman je bil prav tako zelo narodno zaveden, 7. aprila 1848 je kot prvi v Ljubljani izobesil belo-modro-rdečo slovensko zastavo. Med Josipino na gradu Turn in Lovrom je med letom 1850 in 1853 švigala obsežna pisemska korespondenca, ki je obsegala več kot neverjetnih 1100 ljubezenskih pisem, povprečno dolgih med 25 in 35 na roko popisanih strani! Lahko si predstavljate, da je to eno najobsežnejših dopisovanj, kar jih imamo v slovenskem jeziku. Pisma je Josipini v Kranj na poštni urad s konjem odnašal brat Janko. Glas o dopisovanju med dvema izobraženima mladima zaljubljencema se je širil po Kranju in Gorenjski, snovi za debate v slogu rumenega tiska je bilo veliko. Nekatera pisma so zaradi silne radovednosti neznani skrivni bralci kar odtujili. Eno pismo so kasneje našli celo v Novem mestu!

Pisemsko dopisovanje med Josipino in Lovrom je v romanu Dehteče spominčice ljubezni mojstrsko upodobila dddr. Mira Delavec Touhami, izjemna poznavalka življenja Josipine Turnograjske. Josipina in Lovro sta se leta 1853 poročila na gradu Turn, Josipina se je preselila v avstrijski Gradec k možu, a že naslednje leto pri težkem porodu umrla. Pokopana je na graškem pokopališču.

Zgodba pa se še nadaljuje. Lovro Toman se je devet let po smrti Josipine poročil z Luiso Altmann, s katero nista imela otrok. Ko je Lovro umiral, je svoji ženi Luisi in svojemu svaku, Josipininemu bratu Jankotu (tistemu, ki je bil pismonoša, če se spomnite!) izrazil željo, da se po njegovi smrti poročita. To se je dejansko tudi zgodilo. Ker tudi onadva nista imela otrok, sta posvojila nastarejšo hči Fidelisa Urbančiča, Josipinovega in Jankovega brata, Ano. Janko je 1875 od vdove grofa Auersperga kupil polhograjsko graščino, iz katere je bila njegova nečakinja in posvojena hči Ana, poročena Delago, pregnana po koncu druge svetovne vojne, leta 1945. Josipinina nečakinja je bila torej zadnja grofica v Polhovem Gradcu. Njuni potomci danes živijo v Argentini in Kanadi.