Dve tajni primorski protifašistični organizaciji sta bili ...

V prvi svetovni vojni se italijanska vojska ni kaj prida izkazala. Leta 1917 so ob porazu na soški fronti izgubili velik kos ozemlja skoraj do Benetk, toda ob koncu vojne naslednje leto so ozemlje dobili nazaj, z obrestmi vred. Med vojno so namreč podpisali tajni londonski sporazum, ki jim je ob vstopu na antantni strani obljubljal nova ozemlja. Žal je bilo med obljubljenim tudi zahodno slovensko ozemlje. Tako je že konec leta 1918 približno četrtina Slovencev pristala v italijanski državi.

Težke razmere za Slovence pod italijansko okupacijo

Že v 19. stoletju se je v Italiji krepil nacionalizem, ki je zagovarjal združevanje dežel, kjer so živeli Italijani. Mednje sta sodili tudi Istra in Dalmacija, ki so ju Italijani imeli za svoje interesno območje. Fašizem v Italji je po koncu prve svetovne vojne dobil krila, kar se je tragično pokazalo ob nasilju nad Slovenci v Trstu in v požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu julija 1920. Mussolini, ki je bil vodja italijanskih fašistov, je na oblast prišel 1922 in slovenski (ter hrvaški) manjšini v Italji se ni pisalo nič dobrega.

Italijani so začeli ukinjati slovenska društva in šole, spreminjati slovenska imena krajev in oseb (celo na nagrobnikih!), preganjati zavedne Slovence, jih zapirati v zapore in ubijati. Ker se je pritisk na slovenske učitelje in druge izobražence močno povečal, so večjo vlogo pri ohranjanju slovenske narodne zavesti prevzeli primorski duhovniki. Na začetku so imeli močno zaslombo pri svojih škofih (Fogarju, Sedeju), a se je v Vatikanu krepil vpliv fašistov, ki so dosegli menjavo goriškega in tržaškega škofa.

Duhovniki so se dejavno borili proti italijanizaciji

Primorski duhovniki so pri verouku poučevali otroke tudi o slovenskem jeziku in slovenski kulturi, pri bogoslužju, ki je bilo takrat še v latinščini, so pridigali v slovenskem jeziku.
Zanimivo je dejstvo, da se je večina primorskih duhovnikov povezala v tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla, ki se je dejavno borila proti italijanizaciji, kasneje pa je prevzela ime Tajna krščansko socialna organizacija. Sodelovali so celo z jugoslovansko vohunsko službo, fašisti pa jih nikoli niso odkrili.

Oborožen boj tigrovcev

V času med obema svetovnima vojnama se je na slovenskem ozemlju pod italijansko oblastjo oblikovala tudi tajna protifašistična oborožena organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Tigrovci so bili zavedni Slovenci in Hrvati, ki so z raznimi akcijami in napadi ovirali in onemogočali italijanske fašiste. Ob začetku druge svetovne vojne je bila njihova organizacija razbita. Mnogi tigrovci so bežali čez mejo na območje Jugoslavije, trije pripadniki TIGR-a so se na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941 zapletli v prvi oboroženi spopad z italijanskim okupatorjem. Kasneje se je večina tigrovcev priključila partizanom na Primorskem, a so po koncu vojne s strani novih oblasti v Jugoslaviji ostali pozabljeni. O doprinosu organizacije TIGR k boju za osvoboditev Primorske se je zopet začelo govoriti po osamosvojitvi Slovenije v devetdesetih letih.

O življenju v času fašizma v Istri sta mi pripovedovala moja nona Marija in nono Fabio, ki sta bila takrat otroka. Da sta ostala zavedna Slovenca, je veliko vlogo imel zavedni kortežanski župnik Karel Esih, sicer tržaški Slovenec.

Lik tega čedermaca slovenske Istre sem obravnaval v svoji diplomski nalogi, ki mi jo je v knjižni obliki (Slovenska Istra in njeni čedermaci) izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske leta 2009. O tem pa v kakšnem od prihodnjih zapisov.

Na fotografijah: Pismo tržaškega škofa Karlina kortežanskemu župniku Nartniku iz leta 1917, v katerem ga prosi, naj prevzame v Sv. Luciji slovensko mašo za slovenske vernike.

Župnik Karel Esih pred kortežanskim župniščem s članicami Marijine družbe.