10 tez za spremembo šolskega sistema

V okviru knjižnega sejma, ki je v Ljubljani potekal prejšnji teden, sem imel privilegij, da sem večerjal z italijanskim pisateljem in srednješolskim profesorjem književnosti Alessandrom D'Avenio. 

Napisal je že 7 romanov, med katerimi je 5 prevedenih v slovenščino. V vseh se zgodba odvija okoli šole, za katero pisatelj pravi, da je zanj metafora življenja. Verjemite, imela sva veliko tem za pogovor! Tudi o tem, kakšna bi šola morala biti - pa ni.

Letos je pri založbi Družina izšel njegov roman Klic (L'Appello). V romanu je predstavljena zgodba slepega srednješolskega učitelja naravoslovja, ki dobi poseben razred zelo problematičnih dijakov. Ker profesor dijakov ne more videti, jih spoznava tako, da se ob običajni jutranji preverbi, ali so prisotni pri pouku (tak je šolski običaj v Italiji), dotakne njihovih obrazov, oni pa mu pripovedujejo o sebi in svojih doživljanjih. Prepričan je namreč, da mora učitelj z učencem najprej vzpostaviti oseben odnos, šele potem ga lahko nekaj nauči. 

Zgodba se seveda zapleta in razpleta, saj si dijaki želijo, da bi to "vajo" uvedli pri vseh profesorjih, na določenem mestu pa je pisatelj, ki je - kot rečeno - tudi srednješolski profesor, zapisal precej revolucionarnih predlogov za spremembe v šolstvu.

10 tez za spremembo šolskega sistema

Če zanemarim tiste predloge, ki so preveč idealistični in težko izvedljivi ali pa se nanašajo bolj na italijanski šolski sistem, se v marsičem strinjam z avtorjevo agendo.

1. Kot učitelj mladostnikov si tudi sam želim, da bi me na moji profesionalni poti vodila najprej modrost - ljubezen do predmeta, ki ga poučujem, nato empatija - ljubezen do mladih, ki jih poučujem, in tudi strast, da poučevanje naredim učencem primerno in čim bolj zanimivo.

2. Da bi se učenci v šoli počutili čim bolje, je pomembno, da so šolski prostori čim bolj zračni, svetli in da so v njih tudi rastline. Če so učenci sproščeni, so tudi dosti bolj odprti za prenos znanja in vrednot. V tem duhu naj bo tudi začetek dneva, ki lahko vključuje refleksijo prejšnjega dne in tehnike sproščanja (gibanje, glasba...).

3. Pripravništvo bodočih učiteljev bi moralo vključevati tudi več učenja in prakse pri učiteljih praktikih. Ni vseeno, kdo se odloča za poklic učitelja, ki je pravzaprav poklicanost biti ob mladih, in ni vseeno, kako se mladega kandidata pripravlja na učiteljski poklic. Učitelji bi si morali tudi čim več pomagati med seboj, se spodbujati in se drug od drugega učiti.

4. Učitelji bi morali dobivati tako plačo, ki bi omogočala življenje v dobrih pogojih. Če učiteljevo delo ni ustrezno ovrednoteno, potem je motivacija za delo nižja, marsikateri dober kandidat pa se usmeri na drugo poklicno področje.

5. Napovedovanje spraševanja in pisnega ocenjevanja prinese manj stresa in strahu. Če učenec ve, kdaj bo vprašan in kaj se od njega zahteva, potem se lahko na ocenjevanje bolj temeljito pripravi.

6. Domače naloge bi morale v prvi vrsti služiti temu, da mladi sami pridejo do pomembnih ugotovitev, da poglabljajo svoje znanje in ga povežejo s svojimi izkušnjami ter iščejo nove rešitve problemov. Nalog ne sme biti ne preveč ne premalo. Napake so sestavni del učenja, zato jih ne bi smeli povezati s kaznijo, ampak naučiti učence, kako lahko napake uporabijo za napredek.

7. Odnosi med učenci in učiteljem, pa tudi med samimi učitelji in zaposlenimi, so ključnega pomena. Medsebojno spoštovanje, izrazi hvaležnosti, prepoved opravljanja drugih in neutemeljenega kritiziranja bi morali biti temelji izobraževalnega procesa.

8. Mnogi mladi danes zelo malo berejo. Zato bi v šoli morali na različne načine spodbujati bralno kulturo, tudi s skupnim branjem. Sam sem svoje učence spodbudil, da preberejo kakšno zgodovinsko zgodbo za mlade, in to poimenoval 'zgodovinska bralna značka'.

9. Za bolj učinkovito spremljanje mladih je potreben stik med učiteljem in starši. Izmenjava mnenj o raznovrstnem in celostnem napredku, pa tudi o težavah mladostnika, lahko zelo koristi pedagogu, da je bolj pozoren na vsakega učenca in pozna njegove posebnosti. Skupen nastop in zahteve staršev ter učiteljev prinesejo večjo možnost za napredek in uspeh. Individualne govorilne ure za učence so moja dobra praksa, ki prinaša globji vpogled v življenje učencev.
10. Vse težave so rešljive, če držimo skupaj in se medsebojno podpiramo. Nihče ne bi smel biti prepuščen samemu sebi. Če so odnosi v šolski skupnosti odprti in gojimo rahločutnost, potem znamo pravi čas videti probleme in se nanje ustrezno odzvati.

Digitalizacija vs. odnosi

Danes se precej ukvarjamo s tem, kako uporabiti sodobno tehnologijo pri poučevanju, kako oblikovati učne načrte posameznih predmetov, da bodo čim boljši, obenem pa puščamo ob strani zavedanje, da je temelj pedagoškega procesa odnos. Odnos med učiteljem in učencem, pa tudi odnos z vsemi drugimi deležniki.

Še bolj pomembno, kot to, da učenca naučim neke podatke, je to, da mladostnika začutim kot osebo, ki ima svoja močna in šibka področja, da mu prisluhnem in ga skušam usmeriti na pot sprejemanja sebe in razvijanja svojih talentov. Kako to čim bolj učinkovito početi, je neke vrste umetnost, ki se je učitelji vedno znova učimo.

Čim bolj smo odprti za drugega, hkrati pa samozavestni, tem bolj bomo našli primerne pedagoške prijeme in metode, ki se razlikujejo od primera do primera. Učiteljevo delo je namreč zelo dinamična stvar, saj se mora nenehno prilagajati različnim okoliščinam in potrebam.